Letošnja mila zima nam omogoča, da se povzpnemo relativno visoko brez gaženja z derezami po svetlikajočem se snegu.
Tako smo se med novoletnimi prazniki odločili za dopoldanski “skok” na Vremščico.
Vremščica je pogorje, ki se razteza med Senožečami, Pivko in Divačo. Najvišji vrh pogorja je Velika Vremščica. Razgled z vrha sega od Dolomitov, Julijskih Alp, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Javornikov, Snežnika in Slavnika do Jadranskega morja. Ampak mi nismo videli ničesar; tako kot med temi počitnicami ni bilo snega, je bilo na dopustu tudi sonce skupaj z jasnim vremenom.
Izhodišče: Loščica (660 m)
Višinska razlika po poti: 375 m (če se sprehodite do jezer pa 425 m)
Čas hoje (s 5 in 7 letnico): 4 ure s postanki in malicami vred
Dolžina poti: okrog 7 km (8,8 km s podaljškom do jezer)
Primerno za otroke ✅
Primerno za pse ✅
Primerno za voziček ❌
Izbrali smo pot z najmanj višinske razlike, kar se je izkazalo za zelo pametno potezo, saj smo na mojo željo pot podaljšali do dveh umetnih jezer (tega, da sta umetni do trenutka, ko smo že prispeli do njiju, nisem vedela – moje mnenje je, da nista vredni podaljška🙈).
Široka in prijetna, sprva makedamska, nato skalnata, pot, primerna za kratke otroške noge se ves čas blago vzpenja. V prvem delu poti smo lahko nabirali največje želode, kar smo jih kdaj videli, malo višje pa borove storže, ki bodo nekoč zagotovo prišli prav… Ko smo prišli na vrh pogorja, se pot zoži in nadaljuje po pašnikih in travnikih, tu in tam raste tudi kakšen bor. Pot nato zavije skozi manjši gozdiček. Na koncu gozdička se nam je odprl pogled na zadnji malo bolj strm vzpon in že smo stali pri vpisni knjigi, na prepišnem vrhu brez razgleda. 😂
Z vrha smo torej videli bolj malo, a ravno dovolj, da sem zagledala dve jezeri. Ker imam rada vodo, sem predlagala, da naredimo ovinek in ju gremo pogledat. Pričakovala sem vsaj mini jezerca kot recimo na Slemenovi špici … pa sta le dve umetni jezeri (ribnika) s polivinilom spodaj, ki sta bili namenjeni za uporabo veterinarske fakultete, sedaj pa vse skupaj (tudi nekaj objektov v bližini) zgleda precej zapuščeno. Lesson learned – včasih le poslušaj moža in otroke.
Vremščico je najlepše obiskati pomladi ali jeseni, nujno na jasen dan, saj morajo biti razgledi fantastični – mi jo bomo ravno zaradi razgleda skoraj zagotovo obiskali še kdaj.
Za daljše noge svetujemo kakšno drugo izhodišče ali pa pohajkovanje po vrhu pogorja in obisk še ostalih vrhov (Mala Vremščica) ali cerkve sv. Urbana, katero je omenjal že J. V. Valvasor.
Nam je bila pot izredno všeč, saj ni izpostavljenih predelov, pot je široka, ne prestrma, vrh pa primeren za malico, tekanje in počitek.
Dodaj odgovor