Na sončen (na poti je sicer senca zaradi visokih gora) decembrski dan smo se odpeljali proti Ljubelju, kjer smo parkirali avto (parkirnina za cel dan je 3 €) in se kar po smučišču odpravili na osvežilno pot (pri avtu nam je kazalo -3, višje je bilo verjetno še kakšno stopinjo manj).
Že od samega začetka se pot pošteno vzpenja. V uri in 15 minut naj bi naredili 500 metrov višinske razlike. Mi smo s 6-letnico (in 8-letnico) in daljšim vmesnim postankom za sendvič potrebovali dve uri.
Ves čas pohoda se sprehajamo med visokimi vrhovi z razgledom na Karavanke. Pot skrene s smučišča na široko makedamsko pot, ki je služila za oskrbovanje koče nižje ob smučišču, nato pa se hitro znajdemo na ozki in strmi poti, ki nas vodi po precej visokih stopnicah med ruševjem.
Ob koncu ruševja se pot zopet priključi makedamski cesti in kmalu zagledamo vrh smučišča, malo pod njim pa Dom na Zelenici, kjer se lahko okrepčate z okusnimi planinskimi kosili in palačinkami. Pri koči so tudi igrala in precej prostora za igro otrok.
Pot lahko podaljšate do Doma pri izviru Završnice (20 minut).
Ob sestopanju smo namesto poti skozi ruševje, ki je bila precej ledena, raje izbrali makedamsko, ki vas (lahko) pripelje tudi do samega izhodišča. Za ogled različnih poti med samo hojo vam priporočam aplikaciji Mapy.cz ali Locus map (ki ne deluje na iPhonu).
Ker smo se na pot odpravili decembra, bi bilo super, da bi s seboj imeli derezice, a je šlo z malo dodatne previdnosti okej tudi brez. Pot je zagotovo krasna tudi poleti, saj je v grapi senca, temperatura pri koči pa prijetnejša kot v dolini.
Čas obiska: kadarkoli, pozimi z ustrezno opremo
Čas hoje: 2 uri (z otroki)
Dolžina: slabih 6 km
Višinska razlika: 480 m
Primerno za otroke od cca 5 leta starosti, tudi za otroke v nosilkah in pse.
Odpiralni čas koče preverite na uradni strani PZS.
