Na vroč julijski dan smo zjutraj krenili proti Colu in naprej do koče Antona Bavčerja na Čavnu.
Za ogled poti klikni tukaj.
Izhodišče: Koča Antona Bavčerja na Čavnu (možen je tudi pristop s Predmeje, kar vam pot podaljša za 1 uro).
Čas hoje: 3,5 h (s 5 in 7 letnico)
Dolžina poti: 5,5 km in 260 m višincev
Najboljši čas za obisk: kadarkoli
Pot ni primerna za vozičke, jo boste pa zlahka prehodili z otrokom v nosilki, saj nima izpostavljenih delov. Primerna je tudi za štirinožne prijatelje.
Z avtom smo se najprej odpeljali do koče Antona Bavčerja na Čavnu, si oprtali nahrbtnike in se odpravili proti našemu cilju.
Pot je ves čas dobro označena (mi smo sicer ob klepetu z neko gospo spregledali puščico na skali in nismo zavili levo na strmo gozdno pot – smo pa potem s pomočjo aplikacije Locusmap pot zopet našli in jo brez težav tudi dosegli).
Pot najprej poteka po deloma senčnem gozdu, nato pa se malo pod vrhom razlega po že razglednem travniku, pod vrhom pa se strmeje vzpne po skalah do samega Kuclja, kjer sta punci prvič videli simbol alp, planike, kuža si je dal duška s tekanjem, midva pa sva pasla oči na krasnem razgledu na prostran in sinje moder tržaški zaliv ter padalca, ki je za nas pripravil pravi spektakel.
Pot nazaj je bila prvih nekaj minut do prvega sestopa malo zahtevnejša, nato pa se je izmenično spuščala in dvigala. S seboj smo k sreči imeli (sedaj že prazno) posodo kumar, katere so na poti nazaj proti izhodišču nadomestile slastne rdeče maline. Posodico smo napolnili prav do vrha, prav tako pa tudi naše trebuščke.
Ob prihodu do izhodišča, torej koče, nas je prijazni oskrbnik vprašal, če želimo posedeti in kaj spiti ali pojesti. Naj poudarim, da je bila koča tisti dan uradno zaprta. Oskrbnik je urejal okolico koče in nam prijazno ponudil štruklje (niso bili taslavni, z milko na vrhu, so bili pa vseeno božanski) in značilno istrsko gazirano pijačo, Pašareto. Če se boste ustavili v koči, nujno naročite oboje.
Siti in odžejani smo se usedli v avto in (nekateri) do doma oddremali eno kitico.
Dodaj odgovor