V začetku julija 2024 sva si s sestro privoščili 4-dnevni vroč obisk italijanskega mesta, ki upravičeno slovi po napolitanskih picah.
1. dan
Ker sva v Neapelj (iz Zagreba) prileteli v razbeljenem zgodnjem popoldnevu, sva se najprej odpravili do apartmaja v centru Neaplja. Do tam naju je odpeljal Alibus (bolj se vam splača z drugimi ljudmi vzeti kombi, ki ravno tako stane 5€ na osebo, samo veliko hitreje si v centru; tega sva se poslužili za povratek na letališče zadnji dan najinega potovanja). Kolona za na Alibus je bila precej dolga in sva za vstop, kljub temu da vozijo vsakih 5 minut, čakali kakšne pol ure – če imate Napoli card, boste morali karto za Alibus aktivirati! To storite, ko bo kolona za bus pred vami že krajša, saj je aktivirana karta veljavna samo eno uro.
Po prihodu na glavno postajo Garibaldi sva imeli do apartmaja še 10 minut hoje. Sprehodili sva se po trgu ob postaji in takoj ugotovili, da Neapelj morda res, vsaj na videz, ni najbolj prijazno mesto za dve ženski, ki potujeta sami. Na trgu je spalo veliko brezdomcev, ves čas se naokoli vozijo in sprehajajo različne vrste policistov.
Ob prihodu v apartma sva bili najbolj veseli mrzle vode iz hladilnika (booking Daglinn house). Na hitro sva se osvežili in se kar peš odpravili po slikovitih in živahnih neapeljskih ulicah. Obiskali sva Via S. Gregorio Armeno in okoliške ulice ter se odpravili na najino prvo delavnico. Kaj drugega naj človek za učenje izbere v Neaplju kot pravo, par dni vzhajano, pico?
Preko spletne strani GYG (Get your guide) sva si že doma rezervirali peko pice v tradicionalni neapeljski piceriji. Po prihodu v picerijo so nas dobrovoljni domačini glede na govoreči jezik razdelili v skupine in tako sva pristali z nekaj navihanimi angleži in američani. Dodelili so nam zares zabavnega chefa Amosa, ki je z rokava stresal tako šale kot odlične nasvete za peko pic doma. Testo smo sicer pripravili, a smo nato uporabili druge, že vzhajane hlebčke. Amos nas je naučil, kako pravilno raztegniti testo. Nato smo ga (testo, ne Amosa) obložili s paradižnikovo mezgo (ki ne sme biti zmiksana, saj zaradi zmletih pešk postane kisla), fior di latte in svežo baziliko (no more than five pravi Amos). Pice smo nato pokapali z olivnim oljem in jih spekli v ogromni peči. Pica je bila fenomenalna, daleč najboljša od vseh, družba prijetna, chef prijazen, midve pa sva domov odšli z veliko novega znanja (in dodatnimi stroški, saj smo nato doma kupili pečko za pico, ker tiste iz pečice niso več konkurenčne). Če se ne boste udeležili tečaja peke pic, vam svetujem, da se v to picerijo odpravite vsaj na kosilo ali večerjo.
Siti sva se peš odpravili iz picerije do gradu. Tokrat sva prvič uporabili javni prevoz, saj sva bili po celodnevnem potovanju in raziskovanju že precej utrujeni. Takoj po prihodu v Neapelj (že na letališču) sva si kupili napoli card za 72 ur, kar je bilo za najino potovanje ravno dovolj, saj zadnji dan nisva potrebovali javnega prevoza.
Najin prvi dan v Neaplju sva zaključili s kozarcem vode in zgodnjim skokom v posteljo.
2. dan
Najin drugi dan je bil precej natempiran in bi ga verjetno spremenili, če bi ga lahko ponovili (izpustili oziroma prestavili Sorrento).
Najprej sva se odpravili do glavne postaje Garibaldi in sedli na vlak. Odpeljali sva se do Pompejev, kjer sva si ogledali ostanke rimskega mesta po izbruhu Vesuva. Precejšen del dopoldneva sva se sprehajali po nekdaj živahnih ulicah in se spraševali, kakšen je bil dan, ko je “nežna gora” eksplodirala.
Nato sva zopet sedli na vlak in se odpeljali na hitro kosilo v Sorrento – čeprav na hitro, so bili to najboljši njoki mojega življenja. Ker sva bili zaradi vnaprej kupljenih kart za na Vesuv omejeni s časom, Sorrenta nisva zares videli in se ga naužili.
Po kosilu sva se sprehodili nazaj do železniške postaje in se z vlakom odpeljali do avtobusnega prevoza za na Vesuv (midve sva karte našli preko GetYourGuide in sicer preko Vesuvio Express). Pri obisku Vesuva je potrebno biti previden ob odhodu z vulkana, saj je najin povratni (in zadnji ta dan) avtobus odpeljal 15 minut prezgodaj (k sreči sva ga čakali). Kar nekaj ljudi je nato vznožje vulkana moralo zapustiti s taksiji.
Kljub vsemu je vzpon na Vesuv posebno doživetje, ki te vsaj za hip naredi ponižnega in majhnega. V slabe pol ure vzpona (primerna obutev!) se lahko sprehodite povsem do kraterja in tam spijete limoncello, kot sva ga midve.
Dodaj odgovor